Arhiv za kategorijo Bluzenja .

6.05.2008

When you get what you want, but not what you need

Zapisano pod Bluzenja avtor: bobi

Zanimiva zadeva, nardila se mi je prejšnji teden.
Ampak ne mislm v materialnem smislu, to sploh ni problem.

Problem je, ko se to naredi, vmes so pa človeška čustva. In kako zdej to stvar rešt, da bo najbolj za obe strani in da noben ne bo prizadet…
In pol tuki vmes pride še moja glava, ki kljub vmes prizadevanjem še vseen na določenih področjih komplicira.
Ampak nekako se je to vse razrešil, sicer dokaj nerodno, epilog še sledi…

Najbolj smešna stvar pa je v tem…ko sem se tej “stvari” odreku, sem jo čez 30min že pogrešal.
In zdej spet nevem al si to “stvar” res želim…Takle mamo

  • Share/Bookmark
23.04.2008

Ko ne veš kaj bi…

Zapisano pod Bluzenja avtor: bobi

25. avgust 2007 – zgubiš prijateljico zaradi določenih razlogov, tudi nepozornosti iz moje strani. Kako ji povedati, da ti je žal, da tisto nisem bil “jaz”, da sem jo “zagovarjal”. Ima sploh smisel, ti bo sploh še verjela?!

Pred lanskim poletjem se nisva videla praktično nič (govorim za obdobje dveh let), kar je bilo komunikacije je bilo le vljudnosto SMS sporočilo ob rojstnem dnevu (naključje: imam ga en dan za njenim), letos se vključi v našo animatorsko skupino, ponovno se poštekava. Vedno sva se.
Izpitni roki jo prisilijo, da se oddalji od naše družbe. Vseeno pa je po najboljših močeh sodelovala pri našem oratoriju. Spoštujem jo, veliko je vložila v to.
Pogovarjala sva se na MSNju pozno v noč, večkrat čez tisti teden. Retuširal sem ji slikco, ona mi je svetovala glede mojega ljubezenskega življenja – blo mi je fino.
Zadnji dan je ni, lahko bi ji pisal SMS (pozabim!), na zaključku je ni. Tekom dneva se dogaja veliko stvari, ampak to ni izgovor. 5min, SMS bi bil spisan. Bilo bi dost, vsaj mislm tako…
Ali je bil kriv moj odnos ali odnos celotne skupine – nevem.

Taisti dan, ura približno 20:40, berem njen blog – ne morem verjet kaj berem. Če bi vedel bi…prepozno, škoda je narjena. Napišem beden komentar, ampak druzga v danem trenutku in situaciji iz mene ni prišlo. Odgovor sledi kmalu – ni prijeten.

———-

Sedanjost

Kako sem sploh prišel do tega dogodka. Zabijam čas v sobi, najdem njeno sporočilce, ki smo si jih znotraj skupine pisal. Zelen list/karton, ob strani z belo barvo narisani okraski, sporočilo na desni, zadaj napis:
Eden od blagoslovov starih prijateljev je ta, da si v njihovi družbi lahko privoščiš, da si bedast.
Zadane me, razmišjam o tem…od tega je dva tedna, še vedno se mi prikrade na misel nato…

Ne vem kaj naj naredim, v bežnem in kratkem pogovoru preko MSNja deluje hladno. Je tudi tak tip človeka (citiram): “…Ampak sem na žalost tok načelen človek, da se 2x ne pustim nategnt.”
Zgleda mormo dat času čas in upat, da pride trenutek ko se bo vse lahko popravlo. Če se ne bo – je že tko moralo bit, vsaka stvar je za nekaj dobra. Upam seveda na prvi razplet.

Če dotična oseba slučajno to prebere, nej ne gleda na to kot nek beden poskus opravičevanja (kar sicer je), ampak kot iskren zapis o tem kako sem ga polomu kot oseba/polomil kot skupina.

Ubistvu nevem več točn kaj pišem, ura je pozna. V prvem postu sem pisal o tem, da naj se ne bi obremenjal z brezveznimi stvarmi. Meni to ni brezvezna stvar in mi bo naredila kakšen siv las.

  • Share/Bookmark
22.04.2008

Zakomplicirani smo

Zapisano pod Bluzenja avtor: bobi

No tole kar boste bral v spodnjih vrsticah je nastal enga popoldneva lansko leto. K frendici sm šu, da bi ji mal razložu Photoshop, pol je pa tole ratal. Upam, da boste dojel, kaj sm hotu povedat, če si pa svojo razlago postavte je pa še bolš. Prvotn zapis je sicer mal spremenjen, kšna malenkost dodana. V prvem postu sm govoru o tem, kako se ne bi smel obremenjevat z stvarmi, ki sam vzamo čas in živce, ampak včasih tko pač je, kompliciranje prevlada nad razumom…Enjoy

———-

ZAKOMPLICIRANI SMO {bobi & vida}

Zakaj razmišljamo?!
Ker je človeški razum tako sestavljen, da hoče skoz nove informacije.

Zakaj nismo tko kot hipiji ?
Sej bi bli lohk, ampak nismo. Ampak bi blo vse preveč “razpuščeno” – anarhija”.
In svet bi se podru.
Ker bi družbene norme razpadle.
Svet bi postal kaos.

Zakaj ni gumba on/off v nasmu lajfu?
To bi blo prelahko.
Vse bi blo na izi.
Ostal bi na stopnji avstralopitka.
Ne bi pogruntal neta, 4slojnga WC papirja, ne bi blo MSNja, ne bi blo forumov in tega tipkanja zdej.

Zakaj v momentu, ko hočeš neki, se rajš ne zaveš, kaj vse maš in to cenš?
Ker smo materialisti.
Vse kar je pomembn – je dnar.
Tak je ta naš svet.
In pol ko dobimo stvar, ki smo jo hotl, ugotovimo da nam ni dost.
Hočmo skoz več.
Dobimo tist kar smo hotl, in ne to kar smo potreboval.
“…when you get what you want but not what you need.”[Cold Play]

Zakaj si skoz želimo stvari, ki so nam nedostopne?
In ko jo le dobimo, ugotovimo da to ni to.
Ko postane stvar dostopna ni več zanimiva.
Tko kot bonboniera.
Škatla zgleda super, vse je mamljivo. Sam fila notr je pa zanč.
Tko kot Forrest Gump. Življenje je bonboniera, nikol ne ves kaj boš dubu.

Zakaj spet tok razmišlamo?
Ker smo pač taka bitja.

ZAKOMPLICIRANI SMO.

  • Share/Bookmark
18.04.2008

Nothing beats the first post…

Zapisano pod Bluzenja avtor: bobi

Dobrodošli v mojem svetu…
Pa recimo, da prvi post ne bo čisto običajen

Prejšnji teden smo bili z družbo na pijači, seveda se obdela vse. In tema pride na obremenjenost/neobremenjenost. S čim? S šolo, ljubeznijo, starši, … velik stvari je, ki nam hodjo po glav. In se mi zdi zanimivo, kako se nekateri zarad določenih stvari res totalno preveč živcirajo. Ljudje smo si pač različni, to mi je jasno. Ampak še vsen ne zastopm!

Pač se takšen tip človeka, življenje si probam čim bolj poenostavt. Nevem kako sm tak ratu, v družini sm osamljen primer, sestra je totalno nasprotje. Mogoče sm pa od poštarja? :)

Kljub temu, da sem še mlad, sm že izkosu marsikatero stvar, ki je večina ne doleti tako zgodi v živlenju. Zdej kaj to je – ni važno. Verjetno pa so me ravno ti dogodki naredili tazga kot sem. Neobremenjen! Seveda me je pa to že prevečkrat teplo, ampak to sm jst.

No, nazaj na temo. Živciranje za brezveznimi stvarmi in stres. Folk, vzemte si čas zase. Ko mi kdo reče, da enostavno nima prostega časa – uzem si ga. A je to tak problem?! Ne bi smel bit. Umir se, zadihi pa poglej na stvari še iz druge perspektive. Življenje je prekratko, da bi se obremenjevali z nepotrenimi stvarmi

  • Share/Bookmark