23.04.2008

Ko ne veš kaj bi…

Objavljeno v Bluzenja avtor bobi

25. avgust 2007 – zgubiš prijateljico zaradi določenih razlogov, tudi nepozornosti iz moje strani. Kako ji povedati, da ti je žal, da tisto nisem bil “jaz”, da sem jo “zagovarjal”. Ima sploh smisel, ti bo sploh še verjela?!

Pred lanskim poletjem se nisva videla praktično nič (govorim za obdobje dveh let), kar je bilo komunikacije je bilo le vljudnosto SMS sporočilo ob rojstnem dnevu (naključje: imam ga en dan za njenim), letos se vključi v našo animatorsko skupino, ponovno se poštekava. Vedno sva se.
Izpitni roki jo prisilijo, da se oddalji od naše družbe. Vseeno pa je po najboljših močeh sodelovala pri našem oratoriju. Spoštujem jo, veliko je vložila v to.
Pogovarjala sva se na MSNju pozno v noč, večkrat čez tisti teden. Retuširal sem ji slikco, ona mi je svetovala glede mojega ljubezenskega življenja – blo mi je fino.
Zadnji dan je ni, lahko bi ji pisal SMS (pozabim!), na zaključku je ni. Tekom dneva se dogaja veliko stvari, ampak to ni izgovor. 5min, SMS bi bil spisan. Bilo bi dost, vsaj mislm tako…
Ali je bil kriv moj odnos ali odnos celotne skupine – nevem.

Taisti dan, ura približno 20:40, berem njen blog – ne morem verjet kaj berem. Če bi vedel bi…prepozno, škoda je narjena. Napišem beden komentar, ampak druzga v danem trenutku in situaciji iz mene ni prišlo. Odgovor sledi kmalu – ni prijeten.

———-

Sedanjost

Kako sem sploh prišel do tega dogodka. Zabijam čas v sobi, najdem njeno sporočilce, ki smo si jih znotraj skupine pisal. Zelen list/karton, ob strani z belo barvo narisani okraski, sporočilo na desni, zadaj napis:
Eden od blagoslovov starih prijateljev je ta, da si v njihovi družbi lahko privoščiš, da si bedast.
Zadane me, razmišjam o tem…od tega je dva tedna, še vedno se mi prikrade na misel nato…

Ne vem kaj naj naredim, v bežnem in kratkem pogovoru preko MSNja deluje hladno. Je tudi tak tip človeka (citiram): “…Ampak sem na žalost tok načelen človek, da se 2x ne pustim nategnt.”
Zgleda mormo dat času čas in upat, da pride trenutek ko se bo vse lahko popravlo. Če se ne bo – je že tko moralo bit, vsaka stvar je za nekaj dobra. Upam seveda na prvi razplet.

Če dotična oseba slučajno to prebere, nej ne gleda na to kot nek beden poskus opravičevanja (kar sicer je), ampak kot iskren zapis o tem kako sem ga polomu kot oseba/polomil kot skupina.

Ubistvu nevem več točn kaj pišem, ura je pozna. V prvem postu sem pisal o tem, da naj se ne bi obremenjal z brezveznimi stvarmi. Meni to ni brezvezna stvar in mi bo naredila kakšen siv las.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !