8.06.2009
oz. bil sem na itak Džafestu v Stožicah.
Najprej dve ugotovitvi včerajšnjega koncerta:
- dež neugodno vpliva na travnato površino
- dve stvari sta neskončni, vesolje ter človeška neumnost, čeprav za prvo nisem prepričan. Ko vidiš ženske, ki pač hočejo bit “lepe”, v petkah pridt na koncert se naenkrat počutim kot rocket scientist
Karta je bila zastonj, zato sem šel. Drugače verjetno ne bi. Kaj ima smisel it na koncert skupine, katere poznaš štiri, pet komadov!? In mislm da so se najdl tud osebki, ki so poznal samo hudo skomercializiran “Human”. So se najdle pripadnice ženskega spola, ki so jamrale, da nej raj še enkrat zaigrajo tist ta prvi komad, ne pa kr enih komadov igrat.
In mi je škoda The Killersov zarad takih obiskovalcev, ker so fantje odlični in si zaslužjo boljšo publiko. Sicer pa verjamem, da so nekateri res užival na koncertu, nekateri pač ne.
Karta je bila zastonj…
Dan D so bli super, ubistvu sem ugotovu da sploh še nisem bil na nobenem njihovem koncertu, bo treba dodat na “To-do List”.
Jankovič me je mal presenetu, ko se je pojavu pred koncertom. Model mi je legenda, ljudje ga obožujejo in na tak način si nabere še kakšnega privrženca. Toda naj raje pogleda čez cesto, kjer nej bi nekoč stala štadion ter dvorana.
Hvala Mobitelu za zastonj karto, koncert mi sicer ni bil pretirano všeč. Ampak krivec sem sam, če bi jih bolj poznal verjamem da bi blo boljše. Vizualno pa sicer odlično speljan koncert, brez besed.
In pohvale organizacije, parking v parkirni hiši City Parka in zastonj prevoz do Stožic in nazaj je bla bomba!
25.03.2009
Ne, ta “vloga” je izključno rezervirana za nas, moške.
Obstajata dve vrsti moških: samski in vezani/copate
Copate - vsi jih poznamo. Moški, ki nima oz. ima manj časa za običajne stvari. Njegov vsakdan zapolnijo druge stvari: sprehodi, pogovori, nakupovanje,… Pa sej veste kako to gre
Potem je pa tukaj še druga vrsta. Samski moški, vedno prvi, ki se je pohecov iz prijatelja copate. Včasih zarad samega stereotipa, včasih upravičeno. Prijatelj, ki trpi, ker ga ona (spet) ni pustila zvečer na pivo
——-
Enkrat, že dolgo je tega, mi je prijatelj povedal zgodbo in me vprašal, kaj bi naredu jaz osebno.
Hurikan. Voziš se v avtu in bežiš na varno. Pripelješ do avtobusne postaje, tam so tri osebe. Stara babica, ki bo vsak čas umrla, tvoj najboljši prijatelj, ki ti je rešil življenje ter punca tvojih sanj. Seveda bi rad vse tri rešil, ampak ne gre. V avtu je prostora samo za dve osebi. Kaj narediš?
Moj odgovor takrat je bil, da s seboj v avto vzameš najboljšega prijatelja. Prijatelji so tisti, ki ti na koncu ostanejo.
Ampak prijateljev odgovor je bil drugačen. Ključe daš prijatelju, da odpelje babico v bolnišnico, ti pa ostaneš na avtobusni postaji z punco svojih sanj, pa čeprav le za nekaj trenutkov dokler ne pride hurikan.
Ta zgodba nima nepravilne izbire, vsaka je na svoj način prava. Ampak vse bolj razumem prijateljevo izbiro…
(iz filma “16 Blocks”, če koga zanima)
——-
No pa da pridem do smisla tega posta: sem copata. Kaj je lepšega kot ob sebi imeti nekoga, ki ga imaš rad in ima on tebe tudi. In ko imaš nekoga rad, ti ni težko izpustiti, skrajšati oz. odložiti nekaterih stvari, ki so ti včasih zapolnjevale čas. Nekaterim med vami zanemarjanja ostalih stvari ne podpirate. Punce pridejo in gredo, prijatelji ostanejo za vedno. Vas razumem…
Ampak…kaj ni pravi prijatelj tisti, ki ti privošči srečo, pa čeprav to pomeni kakšno skupno pivo manj? Pravi prijatelj bo vzel ključe, odpeljal babico v bolnišnico, tebe pa pustil s punco tvojih sanj na postaji.
Sem copata in všeč mi je. Mogoče nekoč pride dan, ko ne bom več copata. In si bom govoril kako sem bil neumen. Mogoče si bom govori, da je bilo vse vredno. Življenje nas uči…trenutno se počutim odlično in želim, da tako tudi ostane.
26.12.2008
No pa se bom še jst spravu pisat mojih 7 resnic. Upam da bodo zanimive 
——-
1. Skoraj vedno vstanem najprej z levo nogo
2. Najprej obujem desno nogo
3. Ne maram navadnega belega wc papirja - more bit mal porisan Sicer je pa važn da je troplastni 
4. Nečakinja, ki še ni dopolnila dveh let je pametnejša od mene. Si je obuvala levi čevelj na levo nogo, ampak jst sm jo hotu prepričat da je narobi 
5. Imam fetiš na superge - adidas itak
6. Ne prenesem umazane šipe na avtomobilu, sploh pa mušjih drekcev
7. Prevečkrat sem preveč len da bi kej ukrenu glede šeste točke. Sicer sem pa nasloh prevečkrat preveč len
Pofočkov pa ne bom nobenga
——-
Aja pa še neki…če bi moj blog imel čustva, ne bi bil preveč srečen. Zadnje čase ga res zanemarjam - ampak mi določena oseba zapolnjuje prosti čas. Upam da bogi revež razume
Pa lepe praznike vam želim!
15.11.2008
Saj ni res, pa je…
Že kr lep cajt so v SLO nove tablice, kjer sta na začetku dve črki. Baje jim je vseh kombinacij zmanjkal, čeprov se mi zdi to mal za lase privlečn.
No, se vozim po cesti pa jo opazm…SS tablico! Lepo vas prosm, katera buča se je tega spomnla!?
Sicer je od druge svetovne vojne minil že kr nekej let, neokusno je pa še vedno. In bo za vedno tudi ostalo - mora! Še veliko ljudi je v Sloveniji, ki tako ali drugače čutjo posledice vojne - in zelo “čudno” če se na tak način spomnijo na grozo, ki se jo trudjo pozabit.
Neumen je tisti, ki je za take kombinacije dal žegn, neumn je pa tudi tisti, ki je mirno sprejel tole tablco.
Da se rečt za drugo tablico, poznam primer.
In pa še slika, če kdo slučajno še ni videl te bedarije!
2.11.2008
Nisem človek, ki bi se hitro razjezil, bil živčen in podobno. Sem potrpežljiv (sicer včasih preveč) in res morš ta prav gumb prtisneš, da se živči prebudijo.
Ampak prazniki so pa druga štorija - vse se začne zadnji dan oktobra, ko so vsi doma in so vsi živčni, ker nimajo kej za počet. Emm, mogoče so za to prazniki, da se uležeš in spočiješ…ali pa sam jst tako mislm?!
S sestro sva gledala film, očka pa je peglal cunje, pa se je prov čutil, da mu ni glih prov da leživa.
To da sva popoldne pospravla cel stanovanje res ni važno…
No, vrhunec pa pride danes…najprej živčnost in hitenje, ker je letos sv. maša pol ure prej kot ponavadi in je treba prej skuhat južno. Pa je blo treba nest na grob še ikebano in rože. Pa je blo vse narobi ker tega nismo že včerej nardil. Gospod Trontelj je oblubu močan deževje, pa se je zgleda naših koncev in krajev izognu…nikol pa ne veš. Če bi jih nesl včeri, bi blo pa dons lahko vse polomlen.
In potem še hitenje k sv. maši, pa vprašanja “Ja kuga si pa to obleku”, pogrevanje starih zadev, ko sem lani hotel obuti belo-rdeče čevlje…preprosto moraš imet rad praznike.
Sicer pa ni vse tko hudo, pač sm človek ki včasih malce preveč jamra. Zdjle je že vse mimo pa morm rečt da ni blo grozno - ubistvu ni (skoraj) nikol.
To je pač nek ritual, ki ga imava s sestro
Pomaga pa tudi, če imaš ob sebi nekoga, ki te v trenutku spravi v dobro voljo in pozabš na čisto vse!
p.s.: komaj čakam božično-novoletne praznike 
